SIGIC – ODZVEN – Preseganje vzorcev skozi vzorce by ┼żiga Pucelj

http://www.sigic.si/odzven/preseganje-vzorcev-skozi-vzorce

SIGIC ODZVEN – Preseganje vzorcev skozi vzorce – ┼Żiga Pucelj, 2.5.2015

  1. in 16. aprila se je v metelkovski Menzi pri koritu pripetil dogodek Confine Aperto (DunajÔÇôLjubljana), sre─Źanje glasbenikov z dunajske in ljubljanske scene prosto improvizirane godbe. Tokratni dogodek v Ljubljani je bil hkrati ┼że ponovitev, saj je bil koncept prvi─Ź preizku┼íen lani na Dunaju s podobno zasedbo glasbenikov. Koncept sam po sebi razen lo─Źevanja improvizatorjev na specifi─Źna okolja ne prina┼ía posebnosti v obi─Źajno izku┼ínjo koncerta prosto improvizirane glasbe. Dogodek DunajÔÇôLjubljana je skozi dva ve─Źera razprostrl razse┼żno ┬╗festivalsko┬ź kombinatoriko ad hoc duo, trio in kvartet zasedb ter celo skupni ┬╗orkestrski┬ź nastop.

Ideja neke vrste ┬╗kontroliranega┬ź tr─Źenja dveh razli─Źnih, specifi─Źno lokalno ume┼í─Źenih grupacij prosto improvizirajo─Źih muzi─Źistov je zanimiva ┼że sama po sebi, tudi za ┬╗zgolj poslu┼íalca┬ź. Spremljanje lokalnega koncertnega dogajanja prosto improvizirane glasbe je namre─Ź tudi (s)poznavanje posebnih glasov, jezikov, artikulacij glasbenikov, vezanih na dolo─Źeno lokalno sceno (zavoljo zahtevnosti vsebine si je namre─Ź te┼żko predstavljati neko dalj┼íe kontinuirano koncertno dogajanje prosto improvizirane glasbe brez vzporednih lokalnih glasbenih praktikov). Posledi─Źno tako spremljanje lahko oblikuje tudi razumevanje (ali vsaj posebno interpretacijo) dolo─Źenega sovpliva, dolo─Źene vzajemnosti, ki se izrisuje skozi skupnostno prakso zvo─Źne improvizacije skupine lokalno sodelujo─Źih posameznikov.

Prav zavoljo te seznanjenosti v kombinaciji s stalno premiso ┬╗osvobajanja oblik┬ź ter ┬╗preseganja sintaks┬ź je sre─Źanje, kakr┼íno je bilo tokratno, odli─Źna prilo┼żnost za premislek o morebitnih vzorcih, ki se oblikujejo na podlagi ┬╗scen┬ź. Tovrstne glasbene improvizacije ne more biti brez vzorcev okolja, vzorce pa presegamo ravno skozi vzorce. Sre─Źanje ve─Ź razli─Źnih okolij je zato zanimivo in plodno ravno skozi nov vpogled v te vzorce, skozi njihovo izpostavitev v tr─Źenju z drugimi.

Vpogled v vzor─Źenje dinamik zvo─Źenja, premislekov in prakse, ki vzpostavljajo neko aktivno sceno proste improvizacije, sicer ni zares mogo─Ź, kajti te dinamike spremlja stalni obrat raziskovanja, obrat samoozave┼í─Źanja, ki kljub oblikovanju osebnostnih, stilskih, metodolo┼íkih silnic posameznikov nenehno preme┼í─Źa lokacije vzpostavljanja identitete. Prosto improvizirana glasba, kakr┼ína se prakticira v Ljubljani, celo vztraja pri vidnosti tega procesa, pri jasnosti take procesnosti, ki se vr┼íi neposredno med zvo─Źnim/glasbenim dialogom. Ob poslu┼íanju in opazovanju Sama Kutina, Toma┼ża Groma, Ane Kravanja, Andreja Fona ali Jo┼íta Dra┼ílerja lahko zelo jasno prepoznavamo hipno, kontingentno prizemljenost tistega, kar se med igranjem vr┼íi, bodisi skozi ukvarjanje in izpostavljanje procesa stika s snovnostjo zvo─Źila, bodisi skozi o─Źitno borbo s premisami obstoja ┬╗tehnike┬ź, bodisi skozi vidno stanje glasbenika, ko ta pose┼że po dolo─Źeni odlo─Źitvi ali se je vzdr┼żi. Njihovo ┼żivo igranje izpostavlja proces skozi surovost, odlo─Źitve, akcijo, katerih anticipacije, negacije in izvr┼íitve ne le sli┼íimo, temve─Ź jih vidimo in ─Źutimo skozi telesne mimike, trud, poskus, o─Źiten skok v neznano ali morda celo skozi zadr┼żanost. O njih se u─Źimo in iz njih vle─Źemo nauke, privatne nauke.

Tak┼ína prosta improvizacija vsebuje izjavo o ┼żivljenju, izjavo o v┼żivljanju. S seboj vedno prina┼ía odnos, ki ga posameznik vzpostavlja in prakticira v razmerjih do skupnosti, do dialoga, do akcije. Vsekakor gre za prakso z mo─Źno eti─Źno in politi─Źno podstatjo, ki pa je mo─Źno individualno pr┼íena, zato se njen obraz sploh ┼íele lahko izogne identiteti. Akcijo proste improvizacije tako lahko interpretiramo (hkrati ali lo─Źeno) kot akcijo protesta (celo jeze, gnusa ÔÇô hrupa), osebne morale, dolo─Źene filozofije, analize, discipline, delovne etike, duhovnosti, estetike in esteticizma, glasbe, ne-glasbe. Vzorec/praksa kot ┼żivljenje take akcije pa prav tako kot sama identiteta specifi─Źnega prosto improviziranega zvo─Źenja ne more zapasti v determiniranost motivacije, izjave ali namena.

Zgornje razmi┼íljanje je bolj kot karkoli drugega interpretov, to je moj, pi┼í─Źev, pogled na vzorec scene prosto improvizirane glasbe, ki se oblikuje in ┼żivi skozi prakso lokalne scene proste improvizacije, vsaj posredno nastavljeno posebej s strani Toma┼ża Groma (ali ┼íir┼íe Zavoda Sploh), skozi njegovo glasbeni┼íko, organizatorsko in delavni┼íko aktivnost v Ljubljani. Doma─Źi improvizatorji, izpostavljeni na dogodku DunajÔÇôLjubljana, so se (kljub nekaterim zgodnej┼íim pobudam in aktivnostim) prete┼żno kalili ob delavnici Raziskava ÔÇô refleksija, ki je potekala na pobudo Zavoda Sploh. Grom se je te delavni┼íke dejavnosti lotil navdahnjen z izku┼ínjo mednarodno prepoznane londonske delavnice proste improvizacije (katere skrbnik je Eddie Prevost ÔÇô AMM). Posebne premise londonske delavnice so ┼íe posebej zaznamovale radikalno dr┼żo doma─Źih zvo─Źnih raziskovalcev, katerih improvizatorske osebnosti so se oblikovale nekako od znotraj, iz delavni┼íke veri┼żne duo improvizacije v krogu (z intenzivno prakso zgolj poslu┼íanja) navzven. Morda ne bi bilo zgre┼íeno re─Źi, da se ravno na tej osi ka┼że glavna razlika med scenama, ki ju je impliciral tokratni dogodek. ┼Że ko pogledamo ┼żivljenjepise vpletenih glasbenikov, lahko potegnemo hitro lo─Źnico med glasbeno akademsko izobra┼żenimi ┬╗Dunaj─Źani┬ź ter, v primerjalnem smislu, bolj samoraslimi ┬╗Ljubljan─Źani┬ź. Ta lo─Źnica sicer ni zares zanimiva z vidika razkola med akademskim in neakademskim pedigrejem posameznikov (┼íir┼íe gre seveda za zanimivo problematiko na┼íe lokalne realnosti, ki bolj specifi─Źno vsebinsko zanima tudi Zavod Sploh, vendar se tega tukaj ne bomo dotaknili), je pa pomenljiva z vidika ┼íir┼íega ozadja scene oziroma vanjo vpetih glasbenikov. Dunaj (in ┼íir┼íe Avstrija) se s svojo dalj┼ío in raznolikej┼ío tradicijo mnogolike, tudi akademske eksperimentalne ter improvizirane glasbe od Ljubljane razlikuje po tem, kako (iz koliko in kak┼ínih razli─Źnih to─Źk) glasbeniki sploh vstopajo v krog improvizatorjev. Dunajski glasbeniki na tokratnem dogodku so bili prete┼żno bolj stilsko opredeljeni, bolj dolo─Źeni v individualnih pristopih, bolj tehni─Źno jasni. Ta njihova razlo─Źujo─Źa karakteristika vsaj deloma izhaja iz mnogovrstnih glasbeni┼íkih okolij, v katera so vpeti ob ustvarjanju, pa naj gre za prakse akademske studijske elektroakustike, softwareskega dizajna, sodobne kompozicije, ustaljenih zasedb in sodelovanj v specifi─Źnih performativnih okolijih ali pa─Ź za kontinuirane naveze s tujino, vzpostavljene skozi razli─Źne kanale, na podlagi katerih Dunaj ┼że bistveno dalj ─Źasa in ve─Ź komunicira in sodeluje navzven, z Italijo, Nem─Źijo idr. ─îe jih primerjamo z ljubljanskimi, so dunajski glasbeniki na dogodku DunajÔÇôLjubljana v prakso medsebojnega prostega dialoga vstopali z jeziki, ki jih bolj dolo─Źajo posebne zunanje okoli┼í─Źine, denimo izobrazba, pa tudi bolj specifi─Źne scene ali posebne individualne kompozicijske in performativne prakse.

Vendar ravno na podlagi te karakteristike Dunaj─Źanov izstopa zanimivost, ki vsaj na podlagi kriterijev, kot so se oblikovali v na┼íem lastnem improvizatorskem okolju, daje doma─Źim glasbenikom celo nekaj prednosti. Omenjeni ┬╗Ljubljan─Źani┬ź so v zvo─Źnih soo─Źenjih prete┼żno bolj ob─Źutljivi za materialnost dialoga ad hoc improvizacije, s svojim surovim raziskovanjem in hipno odzivnostjo bolje izra┼żajo opisano etiko proste improvizacije, ki ┬╗osvobaja oblike┬ź in ┬╗presega sintakse┬ź.

Par primerov: medtem ko so bili fascinantni elektroakusti─Źni ┼íume─Źi in basovski izbruhi ter subtilne teksturne dromlje Sama Kutina na hurdy gurdyju vselej na meji vzdr┼żevanja pogona in so se ravno na tej meji vzpostavljali kot u─Źinkoviti tako v vztrajnostnem kot v ru┼íilnem smislu, je denimo suvereni zven subkontrabasovske kljunaste flavte Maje Osojnik bolj suho rezal v prostor ter narekoval bolj predvidljivo dinamiko, ki sta jo v dialogu bolj kot nestabilnost v suverenosti izrekanja svoje fraze napram drugemu vzdr┼żevala bogat teksturni detajl ter raztre┼í─Źeni grozdi du┼íenega tonalnega fraziranja. Prav tako je izstopila razlika med tem, kako je pianistka Katharina Klement izbirala med ┼ítevilnimi prefinjeno prepariranimi ter o─Źitno ┼że velikokrat izvedenimi in podrobno na┼ítudiranimi posegi v notranjost in┼ítrumenta, in tem, kako je Ana Kravanja lomila vsak svoj poskus kombinatorike ali preparacije razli─Źnih zvo─Źil (violina, raznolika pihala, predmeti) na deformirane pravzorce, vzete iz raznolikih glasbenih okolij, pravzorce, ki so bolj kot o virtuoznosti krotenja specifi─Źnega zvoka pri─Źali o ┼żivi, razprti improvizatorski fascinaciji nad samimi viri ter kulturami zvoka.

Ljubljanska scena je iz korenin kontinuirane skupnostne prakse ustvarila izjemen poligon preseganja vzorcev (ravno skozi lastni skupnostni vzorec), ki se po edinstvenosti zlahka meri s svetovnimi prestolnicami improvizacije, kakr┼ína je Dunaj. Avstrijska dinamika je druga─Źna, ┼íir┼ía, stilsko bogatej┼ía, a manj fokusirana. Sodelovanje in dialog med dvema mestoma tako ne more biti ni─Ź drugega kot sila produktiven ÔÇôvsaka improvizirana poteza ima poseben smisel, vsak orkester ima poseben zvok.

┼áe bi lahko na┼ítevali in nizali primere ostalih vpletenih glasbenikov (Noid, Mona Matbou-Riahi, Andrej Fon, Toma┼ż Grom, Jo┼ít Dra┼íler ali gost, vali┼żanski harfist Rhodri Davies) in izpostavljali kak┼íno izjemo (najo─Źitnej┼ía je gotovo Irena Toma┼żin, vokalistka, ki je ÔÇô tudi skozi sodobni ples in raznorodno solisti─Źno delo ÔÇô tako intenzivno individualna pri oblikovanju svojega glasu, da jo te┼żko konsistentno vklju─Źimo v ljubljansko sceno; v tem oziru je pravzaprav bli┼że dunajskim glasbenikom), a namesto tega raje potegnimo provizori─Źni sklep, ki pa seveda ni ne vsestransko veljaven ne dosleden, saj kaj takega, ko je govor o realnosti proste improvizacije, preprosto ni mogo─Źe. Ljubljanska scena je iz korenin kontinuirane skupnostne prakse ustvarila izjemen poligon preseganja vzorcev (ravno skozi lastni skupnostni vzorec), ki se po edinstvenosti zlahka meri s svetovnimi prestolnicami improvizacije, kakr┼ína je Dunaj. Avstrijska dinamika je druga─Źna, ┼íir┼ía, stilsko bogatej┼ía, a manj fokusirana. Sodelovanje in dialog med dvema mestoma tako ne more biti ni─Ź drugega kot sila produktiven ÔÇôvsaka improvizirana poteza ima poseben smisel, vsak orkester ima poseben zvok.

Ve─Źino na dogodku sodelujo─Źih dunajskih glasbenikov smo na na┼íih koncertnih odrih sre─Źali ┼że prej, zato bi te┼żko rekli, da je ┼ílo tokrat za spoznavni dogodek. Prej je bila to prilo┼żnost za tkanje stikov ter izpostavitev raznolikih procesov prostega muziciranja, ki se je izkazala za plodno tako za glasbenike kot za tiste poslu┼íalce, ki jih zanima celovita zgodba neke proste improvizacije.