Muku Artacts Festival Mario Batelic / Radio Student / Slovenia / 10.3.2015

St. Johann in Tirol, Avstrija, 6.–8. 3. 2015
Mario Batelić  / RŠ recenzija

Vajeni smo že, da programsko močno profilirani festivali novega jazza in improvizirane glasbe s svetovno znanimi imeni velikokrat potekajo v manjših krajih. Sosednja Avstrija v tem ni nobena izjema, konec koncev ima denimo festival v Saalfeldnu v naših krajih malone mitski status, mi pa smo se tokrat odpravili v mestece St. Johann in Tirol, v katerem poleg turistične ponudbe za smučarje strežejo tudi potrebam kulture lačnih ušes in oči. Pretekli vikend je tako v tamkašnjih prostorih stare usnjarne, preurejene v simpatično koncertno prizorišče za dobro stotnijo radovednežev, potekala 15. izdaja festivala artacts.
S podnaslovom »festival jazza in improvizirane glasbe« se je festival nemara izognil morebitnim očitkom, znanim tudi s slovenske scene, o tem, kako določene muzike pač ne sodijo na jazzovski festival. Po drugi strani pa so z umeščanjem improvizacije v festivalski program lahko zaobjeli tako jazzovske postopke širjenja izraznosti kot tudi sodobna strujanja v elektronski eksperimentalni glasbi ali novi klasiki. Za naju s prijateljem, ki sva na festival prispela na njegov drugi dan, se je z novo klasiko muzično dogajanje tudi začelo.

Že tako mikavno dejstvo, da je popoldanski koncert potekal v farni cerkvi, je bilo za naju dodatno začinjeno s privlačnostjo zaradi avtorice skladbe »Escapes. Für alle die nicht flüchten können«, ki jo je v cerkvi izvedla lokalna pihalna godba. Skladateljica je bila namreč na Dunaju živeča slovenska glasbenica Maja Osojnik, ki jo pri nas kar dobro poznamo, med drugim po bendu Broken.Heart.Collector, s katerim je prav tako nastopila na festivalu. Njeno zahtevno skladbo nenavadne strukture je izvajalo kar 57 glasbenikov, kolikor jih šteje lokalna godba. Skladba je ponujala tudi vizualni presežek, saj so glasbeniki koncert začeli pri vhodu v cerkev, na kar se je orkester razcepil na dve liniji ter se počasi pomikal proti oltarju, ob zaključku komada pa so glasbeniki drug za drugim odhajali proti izhodu, nehali igrati ter položili glasbilo na prehod.

Skladba je bila seveda tudi napisana z mislijo na tako prostorsko razporeditev, slednja pa je kajpak vplivala na našo percepcijo. Zvoki so dobesedno prihajali od vsepovsod ter se prelivali iz enega na drugi konec cerkve. Vsesplošni vtis eteričnosti in zamaknjenosti so glasbeniki dosegli z raznolikimi postopki od komaj slišnih izdihovanj skozi pihala prek občasnih izbruhov improviziranih vložkov do končnega donečega vseprežemajočega valovanja.

Precej podoben razpon postopkov in temu primerno podobnih slišnih vtisov smo bili deležni tudi na glavnem prizorišču, tokrat večinoma skozi jazzovsko optiko. Sobotni večerni scenosled je odprl Trio Now, v katerem poleg nam znane saksofonistke Tanje Feichtmair igrata še čelist Ulrich Winter in bobnar Fredi Pröll. Skupinska igra se je osredotočala na vezivnost le nakazanih tem, ki so se hipoma razblinjale v razpršene drobce in vijugaste odklone. Temu primerno se je težišče skladb nenehno selilo od glasbenika h glasbeniku, da bi se ponavadi znova sestavilo v silovitem ali celo nenadnem zaključku.

Dva naslednja koncerta sta sodila v polje elektronske improvizirane in eksperimentalne glasbe. Medtem ko je solistični, komaj 15-minutni performans norveške vokalistke Stine Janvin Motland, ki je svoje vokalne akrobacije, procesirane skozi elektronske učinke, začela izvajati pred vhodom v dvorano ter se počasi pomikala proti odru in nato izginila za zaveso ter navsezadnje z odra, zdel bolj kot ne zelo nedorečen, je naslednji trio postregel z zelo intenzivno vizualno in zvočno izkušnjo. Avstrijsko-britanska-kanadska trojka Jeck/Grill/Lemieux je domiselno združila zvoke iz računalnika in gramofonov, ki sta jih igrala Philip Jeck in Michaela Grill, z vizualijami Karla Lemieuxa. Podobe razpadajočih fotografskih filmov, na katerih se luščijo sloji, ali spet drugič ogolelih pokrajin, so se imenitno umeščale v večslojni zvok, ki je postulate repetitivnosti posodabljal s pokljanjem in interferencami.

Sklepni špil je pripadel našim znancem, skandinavskemu kvintetu All Included. Martin Küchen, Niklas Barnö, Mats Äleklint, Jon Rune Strøm in Tollef Østvang so odigrali žgoč in razgiban koncert z navezavami na žmohtne stare mojstre, a z obilo improvizatorskih intervencij, ki so skladbe, dostikrat intonirane v himničnem duhu, odnašale v prostor nedoločnega in nepričakovanega. Kvintet je navdušil s čvrsto in odločno igro z enako pozornostjo do skupinske mnogozvočnosti kot do posamičnih dih jemajočih izletov, še zlasti izjemnega pozavnista Matsa Äleklinta.

Nedeljski program je poleg sklepnega koncerta otroške delavnice ponudil še nenavadno izkušnjo Sound Cabs oziroma »minimalnih koncertov«. Gre za niz zelo kratkih koncertov, ki so potekali v majhni leseni lopi na glavnem trgu, posebnost teh nastopov pa je v tem, da so namenjeni le dvema poslušalcema. S prijateljem sva se prijavila za obisk v času, ko je v lopi igral Martin Küchen, ki je v kakih treh minutah razkazal še svojo bolj eksperimentalno plat, ko je iz saksofona vlekel tone s posebnih izdihovanjem, tleskanjem in tolčenjem s prsti. Zanimiva izkušnja in vsekakor zabaven dodatek k promociji festivala.

Sklepni štirje koncerti so spet ponudili žanrsko raznovrstnost, tudi tokrat z računalniki oziroma elektroniko, ki pa so bili bolj v ozadju. Najprej so na oder stopili lokalni glasbeniki, ki so se udeležili delavnice pozavnista Steva Swella, ki je sicer nastopal prvi dan festivala. The Artacts Workshop Orchestra, kot je bilo uradno ime dobremu ducatu muzičistov, se je nekako sprehodil skozi jazzovske konvencije in jih sproti sesuval. Od pokvečenega zvoka elektronike prek impro-vložkov električnih kitaristov in basistov do melodične in zapomljive teme, a z občasnimi šekastimi prelomi, s katerimi so sklenili nastop.

Broken.Heart.Collector je izvedel veliko bolj zvočno razgiban koncert od tistega, ki smo ga slišali v Kinu Šiška. Čeprav so igrali večinoma skladbe s prvega albuma, je bilo v aranžmajih veliko več prostora za hrupne odvode, bodisi v malone jazzovsko vzneseno soliranje obeh pihalk ali pa intenzivno darkerski post-new waveovski kabaret temačnih odtenkov. Po tem hrupnem in naelektrenem nastopu smo vstopili v popolnoma drugačno zvočnost. Trio Leimgruber/Phillips/Demierre je namreč gradil na komaj slišnih zvokih, ki so dostikrat prevzeli še vizualno komponento, ko je denimo Barre Phillips z godalom igral po zraku, ali pa ko je pianist Demierre s prsti šel po tipkah, ne da bi jih zares pritiskal ter tako dobil nenavaden leseni trkajoči zvok.

Po odhodu v območje subtilnosti, je prišel čas za huronski zaključek, kakršnega smo pač pričakovali od nove, 11-članske zasedbe našega starega znanca Paala Nilssen-Lovea. V zasedbi Large Unit je igralo kar nekaj glasbenikov, ki so se na festivalu predstavili z drugimi zasedbami, kar je bila sploh ena od značilnosti festivala. Številčna formacija je premogla po dva bobnarja in basista; slednja pa sta izmenjaje igrala tudi kontrabas. Ob elektroniki in tubi je ostalo še obilo prostora za pihalno in trobilno sekcijo. Kot pričakovano, je nastop močno temeljil na prežemajočih se ritem sekcijah, ki sta bili postavljeni vsaka na svojem koncu odra, bobnarja pa sta bila obrnjena drug proti drugemu.

Silovita glasba se je počasi sestavljala iz različnih doneskov, od piskajoče elektronike prek doneče tube do razturaških bobnov vse tja do kričečih pihalcev in trobilcev, ki so se poljubno izmenjavali v udarnih solih ter se nato družno pridružili skupinsko ustvarjenemu zidu hrupa, ki je mogočno udrihal z odra. Če smo norveškega bobnarja doslej bolj percipirali kot nezgrešljivega spremljevalca vodilnih solistov, bomo odslej naprej morali nanj gledati tudi kot pretkanega in drznega skladatelja.

Bil je to odličen zaključek festivala artacts, ki je ne le ponudil odlične zasedbe, ampak je vsako tudi smiselno umestil med ostale izvajalce. Festival, ki mu vsekakor velja slediti, tudi zaradi tega, ker on sam sledi slovenskim glasbenikom. Če se pa vrnemo na uvod tega besedila, ko smo govorili o Saalfeldnu, naj ga za konec omenimo v ključu nastopanja slovenskih glasbenikov v tujini. Maja Osojnik nam je namreč povedala, da je prejela vabilo, da s svojo skladbo nastopi na letošnjem Saalfeldnu, sama pa je kot izvajalko povabila še Kajo Draksler. Da so vezi med slovenskimi in avstrijskimi ljubitelji jazza kar močne, pa priča tudi knjižica festivala, v kateri najdemo fotografije Žige Koritnika in Petre Cvelbar. Še na mnoga leta, artacts!

http://radiostudent.si/glasba/r%C5%A1-recenzija/artacts-st-johann-in-tirol-avstrija-6%E2%80%938-marec-2015