Muku Artacts Festival Mario Batelic / Radio Student / Slovenia / 10.3.2015

St. Johann in Tirol, Avstrija, 6.ÔÇô8. 3. 2015
Mario Batelić  / RŠ recenzija

Vajeni smo ┼że, da programsko mo─Źno profilirani festivali novega jazza in improvizirane glasbe s svetovno znanimi imeni velikokrat potekajo v manj┼íih krajih. Sosednja Avstrija v tem ni nobena izjema, konec koncev ima denimo festival v Saalfeldnu v na┼íih krajih malone mitski status, mi pa smo se tokrat odpravili v mestece St. Johann in Tirol, v katerem poleg turisti─Źne ponudbe za smu─Źarje stre┼żejo tudi potrebam kulture la─Źnih u┼íes in o─Źi. Pretekli vikend je tako v tamka┼ínjih prostorih stare usnjarne, preurejene v simpati─Źno koncertno prizori┼í─Źe za dobro stotnijo radovedne┼żev, potekala 15. izdaja festivala artacts.
S podnaslovom ┬╗festival jazza in improvizirane glasbe┬ź se je festival nemara izognil morebitnim o─Źitkom, znanim tudi s slovenske scene, o tem, kako dolo─Źene muzike pa─Ź ne sodijo na jazzovski festival. Po drugi strani pa so z ume┼í─Źanjem improvizacije v festivalski program lahko zaobjeli tako jazzovske postopke ┼íirjenja izraznosti kot tudi sodobna strujanja v elektronski eksperimentalni glasbi ali novi klasiki. Za naju s prijateljem, ki sva na festival prispela na njegov drugi dan, se je z novo klasiko muzi─Źno dogajanje tudi za─Źelo.

┼Że tako mikavno dejstvo, da je popoldanski koncert potekal v farni cerkvi, je bilo za naju dodatno za─Źinjeno s privla─Źnostjo zaradi avtorice skladbe ┬╗Escapes. F├╝r alle die nicht fl├╝chten k├Ânnen┬ź, ki jo je v cerkvi izvedla lokalna pihalna godba. Skladateljica je bila namre─Ź na Dunaju ┼żive─Źa slovenska glasbenica Maja Osojnik, ki jo pri nas kar dobro poznamo, med drugim po bendu Broken.Heart.Collector, s katerim je prav tako nastopila na festivalu. Njeno zahtevno skladbo nenavadne strukture je izvajalo kar 57 glasbenikov, kolikor jih ┼íteje lokalna godba. Skladba je ponujala tudi vizualni prese┼żek, saj so glasbeniki koncert za─Źeli pri vhodu v cerkev, na kar se je orkester razcepil na dve liniji ter se po─Źasi pomikal proti oltarju, ob zaklju─Źku komada pa so glasbeniki drug za drugim odhajali proti izhodu, nehali igrati ter polo┼żili glasbilo na prehod.

Skladba je bila seveda tudi napisana z mislijo na tako prostorsko razporeditev, slednja pa je kajpak vplivala na na┼ío percepcijo. Zvoki so dobesedno prihajali od vsepovsod ter se prelivali iz enega na drugi konec cerkve. Vsesplo┼íni vtis eteri─Źnosti in zamaknjenosti so glasbeniki dosegli z raznolikimi postopki od komaj sli┼ínih izdihovanj skozi pihala prek ob─Źasnih izbruhov improviziranih vlo┼żkov do kon─Źnega done─Źega vsepre┼żemajo─Źega valovanja.

Precej podoben razpon postopkov in temu primerno podobnih sli┼ínih vtisov smo bili dele┼żni tudi na glavnem prizori┼í─Źu, tokrat ve─Źinoma skozi jazzovsko optiko. Sobotni ve─Źerni scenosled je odprl Trio Now, v katerem poleg nam znane saksofonistke Tanje Feichtmair igrata ┼íe ─Źelist Ulrich Winter in bobnar Fredi Pr├Âll. Skupinska igra se je osredoto─Źala na vezivnost le nakazanih tem, ki so se hipoma razblinjale v razpr┼íene drobce in vijugaste odklone. Temu primerno se je te┼żi┼í─Źe skladb nenehno selilo od glasbenika h glasbeniku, da bi se ponavadi znova sestavilo v silovitem ali celo nenadnem zaklju─Źku.

Dva naslednja koncerta sta sodila v polje elektronske improvizirane in eksperimentalne glasbe. Medtem ko je solisti─Źni, komaj 15-minutni performans norve┼íke vokalistke Stine Janvin Motland, ki je svoje vokalne akrobacije, procesirane skozi elektronske u─Źinke, za─Źela izvajati pred vhodom v dvorano ter se po─Źasi pomikala proti odru in nato izginila za zaveso ter navsezadnje z odra, zdel bolj kot ne zelo nedore─Źen, je naslednji trio postregel z zelo intenzivno vizualno in zvo─Źno izku┼ínjo. Avstrijsko-britanska-kanadska trojka Jeck/Grill/Lemieux je domiselno zdru┼żila zvoke iz ra─Źunalnika in gramofonov, ki sta jih igrala Philip Jeck in Michaela Grill, z vizualijami Karla Lemieuxa. Podobe razpadajo─Źih fotografskih filmov, na katerih se lu┼í─Źijo sloji, ali spet drugi─Ź ogolelih pokrajin, so se imenitno ume┼í─Źale v ve─Źslojni zvok, ki je postulate repetitivnosti posodabljal s pokljanjem in interferencami.

Sklepni ┼ípil je pripadel na┼íim znancem, skandinavskemu kvintetu All Included. Martin K├╝chen, Niklas Barn├Â, Mats ├äleklint, Jon Rune Str├Şm in Tollef ├śstvang so odigrali ┼żgo─Ź in razgiban koncert z navezavami na ┼żmohtne stare mojstre, a z obilo improvizatorskih intervencij, ki so skladbe, dostikrat intonirane v himni─Źnem duhu, odna┼íale v prostor nedolo─Źnega in nepri─Źakovanega. Kvintet je navdu┼íil s ─Źvrsto in odlo─Źno igro z enako pozornostjo do skupinske mnogozvo─Źnosti kot do posami─Źnih dih jemajo─Źih izletov, ┼íe zlasti izjemnega pozavnista Matsa ├äleklinta.

Nedeljski program je poleg sklepnega koncerta otro┼íke delavnice ponudil ┼íe nenavadno izku┼ínjo Sound Cabs oziroma ┬╗minimalnih koncertov┬ź. Gre za niz zelo kratkih koncertov, ki so potekali v majhni leseni lopi na glavnem trgu, posebnost teh nastopov pa je v tem, da so namenjeni le dvema poslu┼íalcema. S prijateljem sva se prijavila za obisk v ─Źasu, ko je v lopi igral Martin K├╝chen, ki je v kakih treh minutah razkazal ┼íe svojo bolj eksperimentalno plat, ko je iz saksofona vlekel tone s posebnih izdihovanjem, tleskanjem in tol─Źenjem s prsti. Zanimiva izku┼ínja in vsekakor zabaven dodatek k promociji festivala.

Sklepni ┼ítirje koncerti so spet ponudili ┼żanrsko raznovrstnost, tudi tokrat z ra─Źunalniki oziroma elektroniko, ki pa so bili bolj v ozadju. Najprej so na oder stopili lokalni glasbeniki, ki so se udele┼żili delavnice pozavnista Steva Swella, ki je sicer nastopal prvi dan festivala. The Artacts Workshop Orchestra, kot je bilo uradno ime dobremu ducatu muzi─Źistov, se je nekako sprehodil skozi jazzovske konvencije in jih sproti sesuval. Od pokve─Źenega zvoka elektronike prek impro-vlo┼żkov elektri─Źnih kitaristov in basistov do melodi─Źne in zapomljive teme, a z ob─Źasnimi ┼íekastimi prelomi, s katerimi so sklenili nastop.

Broken.Heart.Collector je izvedel veliko bolj zvo─Źno razgiban koncert od tistega, ki smo ga sli┼íali v Kinu ┼ái┼íka. ─îeprav so igrali ve─Źinoma skladbe s prvega albuma, je bilo v aran┼żmajih veliko ve─Ź prostora za hrupne odvode, bodisi v malone jazzovsko vzneseno soliranje obeh pihalk ali pa intenzivno darkerski post-new waveovski kabaret tema─Źnih odtenkov. Po tem hrupnem in naelektrenem nastopu smo vstopili v popolnoma druga─Źno zvo─Źnost. Trio Leimgruber/Phillips/Demierre je namre─Ź gradil na komaj sli┼ínih zvokih, ki so dostikrat prevzeli ┼íe vizualno komponento, ko je denimo Barre Phillips z godalom igral po zraku, ali pa ko je pianist Demierre s prsti ┼íel po tipkah, ne da bi jih zares pritiskal ter tako dobil nenavaden leseni trkajo─Źi zvok.

Po odhodu v obmo─Źje subtilnosti, je pri┼íel ─Źas za huronski zaklju─Źek, kakr┼ínega smo pa─Ź pri─Źakovali od nove, 11-─Źlanske zasedbe na┼íega starega znanca Paala Nilssen-Lovea. V zasedbi Large Unit je igralo kar nekaj glasbenikov, ki so se na festivalu predstavili z drugimi zasedbami, kar je bila sploh ena od zna─Źilnosti festivala. ┼átevil─Źna formacija je premogla po dva bobnarja in basista; slednja pa sta izmenjaje igrala tudi kontrabas. Ob elektroniki in tubi je ostalo ┼íe obilo prostora za pihalno in trobilno sekcijo. Kot pri─Źakovano, je nastop mo─Źno temeljil na pre┼żemajo─Źih se ritem sekcijah, ki sta bili postavljeni vsaka na svojem koncu odra, bobnarja pa sta bila obrnjena drug proti drugemu.

Silovita glasba se je po─Źasi sestavljala iz razli─Źnih doneskov, od piskajo─Źe elektronike prek done─Źe tube do raztura┼íkih bobnov vse tja do kri─Źe─Źih pihalcev in trobilcev, ki so se poljubno izmenjavali v udarnih solih ter se nato dru┼żno pridru┼żili skupinsko ustvarjenemu zidu hrupa, ki je mogo─Źno udrihal z odra. ─îe smo norve┼íkega bobnarja doslej bolj percipirali kot nezgre┼íljivega spremljevalca vodilnih solistov, bomo odslej naprej morali nanj gledati tudi kot pretkanega in drznega skladatelja.

Bil je to odli─Źen zaklju─Źek festivala artacts, ki je ne le ponudil odli─Źne zasedbe, ampak je vsako tudi smiselno umestil med ostale izvajalce. Festival, ki mu vsekakor velja slediti, tudi zaradi tega, ker on sam sledi slovenskim glasbenikom. ─îe se pa vrnemo na uvod tega besedila, ko smo govorili o Saalfeldnu, naj ga za konec omenimo v klju─Źu nastopanja slovenskih glasbenikov v tujini. Maja Osojnik nam je namre─Ź povedala, da je prejela vabilo, da s svojo skladbo nastopi na leto┼ínjem Saalfeldnu, sama pa je kot izvajalko povabila ┼íe Kajo Draksler. Da so vezi med slovenskimi in avstrijskimi ljubitelji jazza kar mo─Źne, pa pri─Źa tudi knji┼żica festivala, v kateri najdemo fotografije ┼Żige Koritnika in Petre Cvelbar. ┼áe na mnoga leta, artacts!

http://radiostudent.si/glasba/r%C5%A1-recenzija/artacts-st-johann-in-tirol-avstrija-6%E2%80%938-marec-2015